Boris Krajnc in drugi kemiki na dachauskih procesih

Boris Krajnc je bil prvi habilitirani učitelj ljubljanske univerze za področje biokemije - imenovanje v naziv docenta je datirano s 7. januarjem 1946. Vendar se je Krajnčeva življenjska pot zelo hitro končala, saj so ga 27. oktobra 1947 aretirali in 26. aprila 1948 na montiranem dachauskem procesu obsodili na smrt. Ustrelili naj bi ga 12. maja 1948, starega 34 let. Krajnčeva življenjska zgodba je tesno povezana z delom več slovenskih kemikov, ki so bili kot zaporniki v koncentracijskem taborišču Dachau izbrani za tehnično pomoč pri izvedbah poskusov na ljudeh ali pri delu v kliničnem laboratoriju. Na povojnih dachauskih procesih v Ljubljani je bilo skupaj obsojenih 8 kemikov, od teh jih je bilo 5 obsojenih na smrt in ustreljenih. V kasnejših presojah dachauskih procesov se je izkazalo, da so bile obtožnice skonstruirane, priznanja pa pridobljena s krutimi zasliševalskimi metodami, zato so bile vse sodbe razveljavljene. Po emigraciji encimatika Richarda Klemna ter pregonu Maksa Samca in Marte Blinc z univerze je bil Boris Krajnc tisti, ki naj bi skrbel za biokemijo na Tehniški fakulteti. Po njegovi smrti je nekaj let biokemijo predaval Krajnčev mlajši kolega Dušan Stucin z Medicinske fakultete, potem pa biokemije več let ni bilo v kemijskem kurikulumu.